Zjutraj so nas na čolnu prišli pozdraviti z barke Ugly Betty in izmenjali smo si nekaj vtisov in informacij z dosedanje poti po arktičnem severu Kanade. Aleš jim je dal nekaj večjih kosov ribjega mesa, ki smo jih dobili z Admirala Bellinghausna. Za nas je bilo estonsko ribje darilo preobilno in rib ne bi mogli pojesti, kanadska posadka Ugly Betty pa jih je bila vesela.

Vremenska napoved nam je za naslednje tri dni obetala zmeren zahodnik, ki je bil idealen za pot proti 230 milj oddaljenemu jugovzhodu otoka Victoria. Veter se je držal napovedi in se zjutraj pojavil na našem sidrišču, zato smo kmalu zapustili zaliv, na katerega obalah je bilo poleg inuitskega lovskega tabora še vedno mogoče videti tudi severne medvede. Dvignili smo sidro in s polnimi jadri odjadrali proti jugo-jugozahodu.

Cel dan in večino noči smo v megli, soncu in dežju v po aprilsko spremenljivem vremenu z deset do 25 vozli zahodnika živahno jadrali proti jugu. Tam je bilo na včerajšnji karti ledu severno od otoka King William mogoče videti eno manjše polje razredčenega morskega ledu, pred prelivom Victoria pa še eno večje polje strnjenega ledu, ki ga je zahodnik premikal proti sredini preliva. Kurz sem nastavil na sredino med obe polji ledu.

Jesen se bliža in prvič po dolgem času se je ponoči za tri ure tudi zares znočilo, pojavljati se je začela megla, zato smo pospravili glavno jadro, skrajšali genovo in s tem dovolj upočasnili barko, da trčenje s kakšnim kosom ledu, ki bi ga spregledali, za barko ne bi bilo usodno. V daljavi se je v temi dalo sicer slutiti večje kose ledu, manjše pa si ob polni hitrosti jadranja težko pravočasno videl. Po nekaj urah se je dovolj zdanilo, da smo spet dvignili jadra in pospešili naše popotovanje. Zjutraj smo v prelivu Victoria na v oddaljenosti nekaj milj pluli od robu pasu strnjenega ledu, dokler ga po nekaj urah nismo pustili za seboj. V nadaljevanju naše poti med arktičnimi otoki na kanadskih kartah ni bilo več videti nobenega ledu in ga do konca septembra tudi ni več pričakovati.

 

 

V prelivu Victoria smo naleteli na zmedeno morje z navzkrižnimi valovi in protitokom, ki nas je ob nasprotnih valovih še dodatno upočasnjeval. Do večera drugega dne smo prijadrali na jugovzhod otoka Victoria, ki je na tem koncu zelo nizek in smo ga zagledali šele na razdalji nekaj milj. Za preko noči smo Skokico zasidrali v plitvem zalivu pri rtu Kean Point, ker pa je bila obala visoka le morda meter ali dva, nam zaliv ni nudil zaščite pred okrepljenim zahodnikom in je le ta celo noč veselo žvižgal med priponami in vrvmi na jamboru.

Naslednja dva dni smo se zabavali s športnim jadranjem proti okrepljenemu zahodnemu vetru in valovom. Le počasi smo napredovali in križarili ob južni obali Victorije proti zahodu. Skokica se je neprestano zaletavala v metrske strme valove in le ti so se prelivali čez palubo. Vmes smo se v plitvih zalivih ob obali nekajkrat ustavili, ali za kosilo ali za nočni počitek in proti zahodu napredovali le po dobrih petdeset milj na dan. Ker je bila obala vseskozi zelo nizka, smo se šalili, da je videti, kot da bi jadrali ob palačinki.

Tretji dan smo končno prijadrali do zaliva in mesteca Cambridge Bay, kjer smo srečali večjo ladjo kanadske obalne straže. Preko radijske postaje so želeli naše podatke o posadki, barki in načrtu plovbe, pozneje preko maila pa še dokumente in spisek opreme. V odgovor smo zvečer od obalnih stražarjev dobili »čebelico«, saj so nas pohvalili, da imamo barko dobro opremljeno za jadranje po arktičnih vodah in nam zaželeli srečno plovbo:

NORDREG IQALUIT 231132UTC AUG 2023

Skipper S/V SKOKICA III/S5Z2640

Good morning Miran,

Thank you for the reply and all the information, it appears your vessel and crew are very well prepared for this voyage, much appreciated. As well, thank you for checking in with local authorities.

We have VHF coverage in the Cambridge Bay area as you are aware from our conversation last night, however the next area of VHF coverage is not until approaching Tuktoyaktuk. We will monitor your voyage for situational awareness.

Please do not hesitate to reach out for any information or assistance.

Safe sailing!

Regards,

MCTS Iqaluit/VFF and NORDREG Canada

Canadian Coast Guard

V Cambridge Bay-u smo barko privezali ob pomol in potem po mestu spraševali in zbirali informacije, kje je mogoče dobiti nafto, vodo, hrano, plin in kje je kakšna restavracija. Pozno popoldne je že bilo, zato smo se za dobavo nafte in vode dogovorili za naslednji dan. Pri plinu smo bili neuspešni, ker tukaj podobno kot v Pond Inletu ne polnijo plinskih jeklenk. Plina v grenlandskih jeklenkah nam je že zmanjkalo, ker so Gregorju in Dušanu v Ilulisatu ob nakupu podtaknili eno prazno in eno na pol prazno jeklenko in smo zdaj že nekaj časa priklopljeni na zadnjo plinsko jeklenko z evropskim plinom, ki sem jo še imel v rezervi na barki. Restavracija v hotelu pa je bila popoldne že zaprta, zato sta se Aleš in Dušan na barko vrnila slabe volje. Skratka, vse opravke, ki sem jih imel na spisku opravil, smo s prvega dne v Cambridge Bay-u premaknili na drugi dan. Le noge smo si dodobra pretegnili po prašnih ulicah mesteca, kar pa je bilo tudi zelo dobro, saj z barke na kopno nismo stopili že en teden.

Srečali in pogovorili smo se z nekaj domačini, ki podobno kot v drugih inuitskih krajih tudi tukaj živijo v nekakšni komuni, kjer si hrano in druge dobrine delijo po potrebah. Lovci svoj ulov dajo na razpolago skupnosti in vsakdo dobi svoj delež mesa, ne glede na to, ali je pri lovu sodeloval ali ne. Podobno je tudi pri ribolovu, kvotah za vodo in drugih dobrinah. V mestecu so trgovine, pošta, nekaj šol, hotel, restavracije, uprava skupnosti in na obrobju mesteca NATO-va vojaška baza ter letališče. Po mestu in okolici se domačini neprestano vozijo sem ter tja s poltovornjaki in s štirikolesniki, in po mestnih ulicah cisterne neprestano po hišah razvažajo vodo in gorivo. Večino delovanja naselja verjetno sofinancira kanadska država, saj je veliko ljudi zaposlenih v javnih ustanovah, delajo drug za drugega in verjetno za to dobivajo plačo od države.

Drugi dan smo nakupili in na barko prinesli hrano in pijačo za naslednjih osem dni, kolikor računam, da jih bomo rabili do Tuktuyaktuka, kjer bo naša naslednja oskrbovalna postaja.

Za nafto in vodo smo bili za dostavo s cisterno dogovorjeni že za ob osmi uri zjutraj, pa sem po dolgem čakanju moral iti večkrat povprašati v pisarno na sedežu komune in vedno so mi rekli, da jo pripeljejo čez petnajst minut.

Teh petnajst minut se je raztegnilo na več ur, ko je predstavnik firme z gorivom prišel povedati, da bodo za dostavo nafte s cisterno zaračunali 500 dolarjev, če pa gremo do njih s kanticami za gorivo, bo to za nas veliko ceneje. Naslednje pol ure smo v tank za nafto na barki pretakali nafto iz kantic, ki sem jih imel za rezervo spravljene po raznih skladiščnih prostorih na barki. Dvanajst ročk za gorivo smo izpraznili v tank, da je bil poln in s temi dvanajstimi ročkami sta se Dušan in Aleš odpeljala do bencinske črpalke ter jih napolnila, da sem jih potem lahko polne spet pospravil v skladiščne prostore na barki. Popoldne se nas je končno usmilil tudi voznik cisterne z vodo in se s tovornjakom pripeljal na pomol, da smo lahko napolnili še oba vodna tanka.

Na kosilo smo šli v restavracijo v mestu, potem pa smo bili pripravljeni za odhod. Odvezali smo vrvi s pomola, dvignili jadra in odjadrali iz zaliva.